Branje je izrednega pomena za otrokov jezikovni in intelektualni razvoj. Bogati besedni zaklad, razvija
domišljijo in omogoča širjenje obzorja ter novih znanj. Štefan (2003) poudarja, da s pripovedovanjem pravljic krepimo otrokovo sposobnost poslušanja in koncentracije. Med drugim tudi širimo njegov domišljijski svet in s tem ustvarjamo temelje za večjo samostojnost in ustvarjalnost v mišljenju. Z branjem krepimo sposobnost dojemanja jezikovnega sporočila, otrokov besedni zaklad in njegovo sposobnost jezikovnega izražanja.
Branje je pomembno za otrokov čustveni in socialni razvoj. Med staršem in otrokom se vzpostavi čustvena vez zaupanja in topline. Telesni stik, ki ga vzpostavimo med branjem v naročju pomaga pri vzpostavljanju toplega in varnega zatočišča. Beremo lahko kadarkoli.
Nevrologi dokazujejo, da branje spodbuja razvoj možganov v celoti, tako leve kot desne polovice. Branje knjig pomaga pri osredotočenosti, potrpežljivosti in urjenju koncentracije.
Branje tvojemu dojenčku je lahko ena izmed dejavnosti, ki je namenjana samo vama. Ob tem ga tvoj glas pomirja in kar je pomembno – dobi tvojo pozornost. Sprva niti ni važno kaj berete, bodisi pravljice ali pesmice, važno je, da sliši tvoj glas (ton, ritem govorjenja).
“Branje otroku vse od zgodnjega otroštva je ključno za njegov jezikovni, intelektualni in sploh vsestranski razvoj. Družinsko branje je »zibelka branja«, ki vpliva na kasnejše otrokovo učenje branja in uspešno učenje, na razvoj njegove bralne pismenosti, literarne dojemljivosti in celo na njegovo bralno kulturo v odraslem obdobju.” (Jamnik)
Kdaj je dojenček/otrok »dovolj« star, da mu lahko začnemo brati pravljice?
Nikoli ni prepozno ali prezgodaj za branje. Številne raziskave so potrdile, da dojenček že v trebuščku posluša pravljice ali pesmice. Skušaj mu že v času nosečnosti brati, peti ipd.
Jaz osebno sem obema svojima otrokoma začela brati kmalu po rojstvu. Sprva sem jih imela v naročju. Brala sem jima meni ljube pravljice, kadarkoli v dnevu.
Kasneje, ko je bila njuna motorika dovolj razvita, sta knjigice (kartonke, knjige iz blaga ipd.) listala sama.
S partnerjem sva veliko (res veliko) govorila zraven, opisovala dogajanje na strani, oponašala zvoke živali. Kdaj je branje pravljic prešlo v večerno rutino niti sama ne vem točno. Verjetno je odvisno od vsakega otroka posebej. Mojedva sta sicer že večja, ampak mlajšemu še vedno zvečer preberem pravljico.
Na začetku se vam bo verjetno dogajalo, da bo otrok želel, da mu prebirate ves čas eno in isto zgodbico. Za vas bo to morda monotono, a tako boste svojega otroka učili sklepanja na podlagi prejšnjih izkušenj in prepoznavanja že znanih stavkov, samo ponavljanje pa bo doprineslo k razvoju spomina.
» Če je otroku knjiga, zgodba, pesem všeč, jo večkrat preberemo. Tako jo bo bolje razumel in doživel. Vse dokler si to želi. Po navadi jo želi slišati tolikokrat, da jo zna že na pamet. Potem jo bo »bral« samostojno. Najpomembnejše je doživetje. Ob vsaki pesmi, pravljici, zgodbi, ilustraciji se lahko z otrokom pogovarjamo, a včasih otrok potrebuje le sanjarjenje, tišino, objem, da prebrano lahko podoživi.« (Matko Lukan)
Kako izbrati pravljice?
Na tržišču je ogromno knjig, kartonk, pravljic ipd. Meni osebno je v pomoč Zlata hruška (Mestna knjižnjica Ljubljana vsako leto izda seznam knjig, ki po vsebini in izvedbi izstopajo in si tako pridobijo naziv kakovosti). Prav tako ju vzamem s sabo v knjižnico, da si sama izbereta knjige.
Mogoče vam lahko pomaga tudi seznam priporočene literature pri bralni znački.
The University of Melbourne, Research Partnership; Reading to Young Children: A Head-Start in LifeKnaflič, L.: Družinska Pismenost v Predšolskem obdobju
Matko, Lukan, I.: Kako beremo z otrokom
Jamnik, T. in Perko, M.: Otrok, branje, odrasli
Štefan, A.: Pripovedovanje v družinskem krogu.
