Še pred prvim otrokom, sem bila odločena, da bo moj otrok spal v svoji postelji in nikakor ne bo spal pri meni. Potem pa je prišel na svet majhen fantek, ki se je ponoči pogosto zbujal. Mogoče sem ga slab mesec res vztrajno odlagala nazaj v svojo posteljico, ker, saj veste, moj otrok bo spal v svoji postelji. Ampak, ker se zarečenega kruha poje največ in se je vse pogosteje dogajalo, da sem zaspala ob njem, je njegova posteljica ponoči samevala. Tako smo začeli vsi skupaj spati v veliki postelji. Meni je bilo veliko lažje, saj se je ponoči dojil in oba oziroma vsi trije smo se naspali.
V številnih kulturah je skupno spanje norma in se nadaljuje tudi po dobi dojenčka. Ampak v literaturi najdemo tako zagovornike skupnega spanja kot nasprotnike.
Predvsem je pomembno, da če dojenček spi pri vas, da je za varnost poskrbljeno, tj. da se upoštevajo nekatera pomembna pravila in predvsem naj dojenček ne bi spal ob starših, ki jemljejo mamila, pijejo alkohol ali jemljejo zdravila od katerih so omamljeni oz. trdo spijo. (Wiltshire)
Ljudje se premalo poslušamo in dan danes mora biti vse iz knjige. Bolj kot si zaupamo, bolj kot se poslušamo, bolj bomo delovali intuitivno in bolj bomo znali prisluhniti tudi otroku in kaj rabi.
Skupno vsem sesalcem je, da spijo skupaj z mladički. Samo človek odriva svojega dojenčka stran od sebe in ga »mora« naučiti spati v svoji postelji čim prej po rojstvu in predvsem, da sam zaspi. Ampak dojenček (in nasploh ljudje) rabi stik in nič ni narobe, če traja skupno spanje, dokler otroci ne prerastejo te potrebe po stiku z mamo oz. staršem. Antropologija in zgodovina učita, da je skupno spanje povsem naraven človeški pojav, poln dobrobiti za razvoj otroka in v ničemer ne omejuje partnerstva.
Veliko telesnega stika zagotavlja učinkovitejši razvoj in življenje, saj je poskrbljeno za hrano, zaščito in duševno podporo. Tako se izgradi zaupanje vase in v svet, in iz tega dobra samopodoba.
Dobra stran skupnega spanja je, da ste ob svojem dojenčku, če ima kakršnekoli težave med spanjem, ga lahko pomirite, stres se zmanjša. Če spite skupaj, ste morda opazili, da se vas morajo vedno vsaj malo dotikati – to jih pomiri, na nek način s pomočjo stika zregulirajo dogodke, ki so se jim zgodili preko dneva. Oba moja čmrlja sta morali imeti eno nogo sigurno čez mojo nogo. ?
Samo spanje, skupaj z otroki, na odnos s partnerjem ne vpliva. Če je vse drugo v redu, občasno spanje z otroki na željo otrok, pa se mi zdi, da ne more biti ovira za trden odnos.
Vem, da je spanje skupaj z dojenčki naporno in včasih stresno, ki se lahko stopnjuje in traja vse leto ali še dlje. Posebej zna biti naporno, če na vas pritiska okolica, babice, dedki, prijatelji, znanci, ki vam govorijo, da boste razvadili otroka, če bo predolgo spal z vami in se vas bo držal za krilo še pri osemnajstih. Definitivno ga s tem ne boste razvadili.
Vsak dojenček, vsak otrok in konec koncev vsak starš je drugačen. Tudi spalne navade so drugačne.
Napačno pričakovanje je, da dojenčki večino časa spijo, se hranijo in spet spijo, posebej prve tedne in mesece. Večina dojenčkov ima obdobja plitvega spanca in kratka ter redka obdobja globokega spanca. Iz plitkega spanca se pogosto zbujajo, želijo našo bližino, morda objem ali dojenje za umiritev, ob čemer jim mogoče vnovič uspe zadremati. Sears razloži, da so dojenčki ustvarjeni tako, da se ponoči pogosto zbujajo, saj več časa spijo v fazi REM (plitvejši spanec, v katerem sanjamo), zaradi česar je verjetnejše, da se bodo med spanjem večkrat zbujali. Dojenčki za razliko od odraslih začno spati v fazi REM, kar nam pomaga razložiti, zakaj se neredko zbudijo le minuto za tem, ko smo jih speče odložili v posteljo.
Redko kateri starši so takšni srečneži, da jim dojenček spi celo noč. Tudi definicija »spanja vso noč« ni nujno, da pomeni spanje od 8 zvečer do 8 zjutraj ?. Po navadi ta definicija pomeni, da otrok spi par ur skupaj, četudi se to spanje začne ob 8 zvečer in konča ob polnoči, enih.
Tudi stavki kot so, dojenček s tabo izsiljuje in manipulira niso resnični. Dojenček vedno joka z razlogom, ni niti sposoben izsiljevati. Z jokom dojenček komunicira z vami, ker drugače ne zna. Odzovimo se, preden začne kričati. Morda ima močno potrebo po bližini in varnosti in ga lahko pomiri le to, da ni več sam. Fleiss (Sweet Dreams) trdi, da so dojenčkove potrebe zelo preproste. Dojenček z jokom komunicira svojo potrebo po dotiku, toplini, udobju, varnosti in ljubezni, kar mu lahko zagotovijo le njegovi starši.
McKenna (ameriški profesor antropologije) poziva k premisleku, ali niso vzrok na nočne »borbe« med starši in majhnimi otroci posledica nerealnih starševskih pričakovanj, ne pa patološkega vedenja dojenčkov in malčkov.
Izjokavanje dojenčkov – da ali ne?
Kot sem že omenila, je veliko zagovornikov in enega in drugega. Pojavljajo se tudi zagovorniki metode, ki pravi, da je treba majhnega otroka naučiti spati vso noč tako, da se »izjoka« in tako ugotovi, da se jok ne splača. Raziskave so pokazale, da se v telesu dojenčka, ki je prepuščen joku, izloča stresni hormon kortizol, zaradi česar se dojenček veliko teže sprosti in teže zaspi. Seveda bo ta tehnika delovala, otrok se bo »naučil« spati sam, ker se bo naučil predvsem to, da jok nima smisla, ker se nanj ne bo nihče odzval (Sunderland).
Vprašanje o tem, kje in kako naj otrok spi, sproža burna čustva samo v nekaterih delih sveta. V marsikateri državi vprašanje sploh ni sporno, saj je spanje v isti postelji z dojenčkom nekaj samoumevnega.
Ali bo v moji postelji do 20. leta?
»Malčki, ki so dobrodošli v postelji staršev, jo običajno samostojno zapustijo med drugim in tretjim letom starosti. Dobro je, da imajo svojo posteljo, tudi če spijo pri starših, saj morajo starši malčkovo spontano pobudo, da bi spali v svoji postelji, seveda podpreti. Občasno, zlasti kadar jih je strah ali imajo hude sanje, se lahko tudi po samostojni odločitvi za spanje v svoji postelji, še pojavi povsem normalna želja malčka, da bi spal pri starših, vendar so takšne potrebe vedno redkejše.« (Dvojmoč Kotnik)
In pri nas…
.. je prišel še drugi mali čmrlj in smo spali vsi štirje na postelji 140×200 ? oziroma se je moj dragi preselil v otroško sobo in se tam naspal. Danes sva sama.
Tudi, ko sta, izrazila željo, da bi spala v najini postelji, sem jima ugodila, ker vem, da to rabita, pa čeprav sta »že velika«. In vem, da ko dozorijo, se naravna separacija zgodi. Oba sta brez težav šla v svojo posteljo, ko sta bila pripravljena. In vesta, da sta dobrodošla vedno in kadarkoli.
Če vam ne odgovarja, ne spite skupaj. Nekateri spijo slabše in so še bolj uničeni, nekateri rabijo svoj prostor, nekateri spijo boljše, če je zraven njih dojenček (otrok). Kakorkoli spite je prav, le da se vi in vaš otrok dobro počutite in naspite. Vsak zase in svojo družino ve, kaj je najbolje za njih. Če vaši družinski dinamika tako odgovarja (spanje skupaj ali spanje v svoji sobi), zakaj ne.
Vsekakor pa bodite pomirjeni, da niste slabi starši, če ga že od začetka navajate na svojo posteljo oziroma že od začetka spi z vami in se neprestano zbuja in ne zna spati sam. Važno je, da ste prisotni in sami s seboj pomirjeni z odločitvijo, kakršnakoli že je.
LITERATURA:
Dvojmoč Kotnik, I. (2012). Družinska postelja. Na spletu
McKenna, J. J. (2016). Spanje z dojenčkom. Vodnik za starše. Rumina
Morris, D. (2008). Otrok: osupljiva zgodba prvih dveh let življenja. Ljubljana: Tehniška založba Slovenije
Pantley, E. (2003). Otroško spanje, brez joka v sanje. Radovljica: Didakta.
Roth. M. (2020). Co-Sleeping, Bed-sharing and Room-sharing- What´s best for Baby?
Sunderland, M. (2017). Znanost o vzgoji; O ljubezni, vzgoji in igri z vašim otrokom. Didaktika
Vozel. M. (2007). Sodobni pogledi na spanje dojenčkov in malčkov
